Nagrado  Amnesty International Slovenije

Nagrado Amnesty International Slovenije (AIS) za najboljši dokumentarec na temo človekovih pravic je prejel film Krvno sorodstvo (Blood Relation) režiserke Noe Ben Hagai, Izrael 2009.

Nagrado je podelila direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel.

Žirija v sestavi Matjaž Hanžek, Peter Finnigan in Konrad Wirkowski je izbirala med petimi tekmovalnimi filmi.

Obrazložitev žirije:

Krvno sorodstvo s prepletanjem mednarodnih in družinskih omejitev izjemno osebno in stvarno obravnava zelo pomembno tematiko.

V filmu ni »dodatkov« – vsak filmski lik se po svoje dotakne ključnih elementov izraelsko-palestinskega spora, v katerega je vpleten.

Film prikazuje, da sta prestopanje meje in osebno vključevanje prvi korak k medsebojnemu razumevanju.

Posebna omemba

Surov / Crude, Joe Berlinger, ZDA, 2009

Posebej žirija omenja film Surov / Crude, ki zelo jasno in natančno portretira boj staroselskih ljudstev v Amazoniji proti multinacionalki.

Nagrado je prevzel Roman Lisac, častni konzul Države Izrael v Sloveniji.

uvodnik

»Izbrisane« zgodbe

12. festival dokumentarnega filma kot dodatno festivalsko prizorišče drugič zapored gosti tudi Kinodvor, povrh tega drugič zapored prinaša tekmovalni sklop na temo človekovih pravic. Dokumentarci so seveda kot poklicani k osvetljevanju pereče tematike, v kateri imajo človekove pravice posebno vlogo. Kljub temu se vse (pre)večkrat dogaja, da problem človekovih pravic enačimo izključno s takšnim ali drugačnim fizičnim nasiljem, denimo mučenjem ali nepravično zaporno kaznijo. Kaj pa preostalo? Mar nimajo npr. kratenje pravic do zdrave prehrane, zavestno onesnaževanje okolja, zavajanje ljudi in manipuliranje z uradnimi podatki o škodljivosti, onemogočanje mešanih verskih ali etničnih zvez enakega pomena kot hitra eksekucija bodisi v fizičnem bodisi v ideološkem smislu? Tem »obrobnim« problemom, ki so medijsko vse premalokrat izpostavljeni - ker pač niso škandalozni – se v dobršni meri posveča letošnji festival, tako v tekmovalnem sklopu kot v drugih.

Večkrat sem že poudaril, da so dokumentarci v zadnjih letih »vroči« kot nikoli poprej, s čimer pa nisem mislil zgolj popularnosti v komercialnem smislu, temveč predvsem v informativno-razsvetljenskem. V času t. i. infotainmenta in korporativnega lastništva/nadzora medijev, ko je prepuščanje novic v javnost največkrat pogojeno z najširšim zanimanjem taiste javnosti, je dokumentarni film praviloma precej pomembnejši vir informacij in še posebno odstiralec »izbrisanih« zgodb.

Simon Popek,
direktor festivala

Uvod v retrospektivo filmov iz BiH

Letošnji festival prinaša v Slovenijo doslej največjo retrospektivo bosensko-hercegovskega dokumentarnega filma, 44 dokumentarcev več kot dvajsetih avtorjev. Gre za izbor, kakršnega ne le slovensko, ampak tudi evropsko občinstvo še ni imelo priložnosti videti. Lani je bilo na enem najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma v Oberhausnu prikazanih 20 dokumentarcev Sutjeska filma (večino si lahko ogledamo tudi v Ljubljani), pri čemer je bilo kar nekaj filmskih kopij iz festivalskega arhiva, saj v Sarajevu niso bile dosegljive. Ob obleganju mesta se je namreč studio Sutjeska filma, v katerem je bil filmski arhiv, znašel na nikogaršnji zemlji, na bojišču med branilci in srbskimi silami. Požrtvovalni filmski delavci so rešili večino filmov in jih odpeljali na sarajevsko televizijo. Po vojni se je pojavilo vprašanje, kdo sploh sme razpolagati z njimi. Ta problem je skoraj petnajst let javnosti oteževal dostop do filmov in je bil razrešen z ustanovitvijo Filmskega centra Sarajevo, ki zdaj kot naslednik Sutjeska filma začenja odpirati vrata k svoji filmski dediščini.

V retrospektivo so poleg dokumentarcev Sutjeska filma in njenega predhodnika Bosna filma zajeti tudi filmi drugih producentov: Televizije Sarajevo, Sage, Deblokade, Inka, BHT1 ... Zlasti pomemben je delež produkcijske hiše SAGA, ki je med obleganjem Sarajeva posnela vrsto izjemnih dokumentarcev, za katere je leta 1994 prejela nagrado evropske filmske akademije felix.

V izbranih filmih odsevajo procesi dramatičnega preoblikovanja heterogene bosensko-hercegovske družbe iz arhaične, v preteklost ukoreninjene, z naravo povezane in z njo bojujoče se skupnosti, v sodobno, industrijsko, na videz homogeno socialistično družbo »bratstva in enotnosti«. Ta se je v začetku devetdesetih let zlomila pod pritiskom številnih dezintegracijskih silnic. Filmi spremljajo razpad starih kultur, nastajanje socialističnega civilizacijskega modela, njegovo problematiziranje in njegov krvavi razpad. Tu se retrospektiva konča, saj zaradi časovnih in organizacijskih omejitev ne obsega del, ki odsevajo najnovejšo družbeno stvarnost, za katero so značilni globoke, iz vojne izhajajoče travme, etnična razklanost, šibek gospodarski položaj prebivalcev in negotova prihodnost.

Retrospektiva bo predstavila večino najpomembnejših bosensko-hercegovskih dokumentaristov: slikanju pozitivne podobe socializma zavezanih ustvarjalcev (Hajrudin Krvavac, Živko - Žika Ristić, Svetomir Toma Janić,); tistih, ki so takšno podobo stvarnosti problematizirali na splošni (Bato Čengić, Midhat Mutapčić, Suad Mrkonjić) ali intimni (Vefik Hadžismajlović, Zlatko Lavanić, Mirza Idrizović) ravni; dokumentaristov s posebnim darom za obravnavo arhaičnih skupnosti (Gojko Šipovac, Vlatko Filipović, Bakir Tanović); avtorjev, ki so se kalili v najhujših vojnih razmerah  Miroslav Benković, Srdjan Vuletić, Vuk Janić, Danis Tanović, Dino Mustafić, Nedžad Begović, Antonije Nino Žalica ...), ter povojnih režiserjev (Adis Bakrač, Jasmila Žbanić, Srđan Šarenac). Posebej moramo opozoriti na zgodnja filma Dušana Makavejeva, ki ju je v šestdesetih letih posnel pri Sutjeska filmu. Zaradi nedosegljivosti številnih filmov in omejenega programskega časa žal v retrospektivi ni nekaterih avtorjev, ki bi si to gotovo zaslužili (Ranko Stanišić, Sadudin Musabegović, Mirjana Zoranović, Šahin Šišić ...), predvsem pa si poseben pregled zasluži dokumentarizem postdaytonske Bosne in Hercegovine, in to ne le iz zornega kota Sarajeva, ampak tudi Banja Luke in Mostarja.
Pri oblikovanju programa so mi dragoceno pomagali: Filmski centar Sarajevo, Kinoteka BiH, SAGA, Akademija scenskih umjetnosti ter številni znanci. Vsem se za pomoč iskreno zahvaljujem. Gledalcem dolgujem opozorilo, da so nekateri filmi zaradi poškodb kot posledice časa (staranje kopij in izginjanje barv) ali zaradi vojnih razmer, v katerih so bili posneti in hranjeni, v tehnično slabem stanju. To v ničemer ne zmanjšuje njihove dokumentarne vrednosti, nasprotno, govori nam o minljivosti vsega, tudi filmskih podob.

Miran Zupanič

Razen filma Strupena sled (Clark) z angleškimi podnapisi in retrospektive bosenskih dokumentarcev v izvirniku bodo filmi predvajani s slovenskimi podnapisi.