Zaključek festivala s podelitvijo nagrad

Nagrado za najboljši film o človekovih pravicah, ki jo podeljuje Amnesty International Slovenija, prejmeta dokumentarni film BARZAK/Barzakh  avtorja Mantasa Kvedaraviciusa in dokumentarni film POSEBNI LET/Special Flight avtorja Fernanda Melgarja.

 

> Zaključek festivala s podelitvijo nagrad v sliki

Zaključek festivala s podelitvijo nagrad

 

14.  festival dokumentarnega filma se v četrtek, 29. 3., ob 20. uri  v Kosovelovi dvorani poslavlja s podelitvijo nagrade za najboljši film o človekovih pravicah, ki jo podeljuje Amnesty International Slovenija.

Po uradnem zaprtju Vas vabimo še na ogled zadnjega filma letošnjega festivala NIČ VEČ STRAHU režiserja Mourada Bena Cheikha – zgodbe o revoluciji januarja 2011, ko je Tunizija doživela ljudsko vstajo ter izgnala dolgoletnega diktatorja Bena Alija.

Po filmu bomo še nazdravili ter si obljubili, da se prihodnje leto znova srečamo na festivalu.

 

 

 

---

 

 

Obvestilo o odpovedi filma

Spoštovani obiskovalci,

projekciji zaključnega filma Državljan Diareja žal odpadeta v celoti. 29.3. ob 20h bomo festival sklenili s filmom Nič več strahu (No More Fear).

Posledično odpade projekcija tega filma ob 17h.

Hvala za razumevanje.

---

Mednarodni festival dokumentarnega filma od 22. do 29. 3. 2012

Pregled najboljšega, kar so zapisale kamere o človekovih pravicah, družbenopolitičnem dogajanju;  vse od fenomena jedrske energije in njene varnosti do večnih vprašanj: o človekovem življenju, smrti ,  dostojanstvu …

Prikazali bomo tudi retrospektivo t. i. rockumetarcev, zgodovinski pregled glasbenih dokumentarcev; ki ga pripravljamo skupaj s Slovensko kinoteko.

Uvodnik Antipodi fikcije V času lanskega Festivala dokumentarnega filma so bile strašno aktualne televizijske podobe iz Tunizije, Egipta in Libije. Že tedaj smo vedeli, da bo naslednja festivalska izdaja polna podob t. i. arabske pomladi. Tako se je tudi zgodilo; ne gostimo le lepega števila filmov iz držav Magreba (nobena od podob, začuda, ni v artikulirani formi filmskega dokumentarca prišla iz Libije), dobro zastopane so tudi države Bližnjega vzhoda, kjer v tem trenutku najbolj dramatični prizori prihajajo iz Sirije. Poleg filmov iz Egipta (Tahrir 2011; Mafrouza) in Tunizije (Nič več strahu) prihajajo še dokumentarci iz Libanona (Marcedes) in Irana (To ni film), kjer je še vedno priprti režiser Jafar Panahi v svojem stanovanju posnel »film, ki ni film« in z njim najlepše izpričal umetnikovo bolečino ob odvzemu ne le človekovih, temveč tudi ustvarjalnih pravic. Več >