22. Festival dokumentarnega filma bo potekal od torka, 9., do torka, 16. junija 2020. 

Z veseljem sporočamo, da bomo lahko izvedli 22. Festival dokumentarnega filma – 22. FDF, prvotno načrtovan marca 2020. 22. FDF bo potekal od torka, 9., do torka, 16. junija 2020. Filmski program ostaja enak, vabimo vas, da si urnik filmskih projekcij ogledate tudi v priponkah.

  Program 

 

 Urnik

 

 Novi urnik filmskih projekcij, ki si ga lahko natisnete tudi sami

 

 

Festival dokumentarnega filma bomo izvedli ob upoštevanju vseh navodil in higienskih priporočil NIJZ za obisk kinematografov in gledališč:

- Število gledalcev na projekciji je omejeno, ob ustrezni medsebojni razdalji. Sedežni red ne velja, izločeni sedeži so ustrezno označeni.
- Nošenje zaščitne maske je v prostorih CD obvezno. Ko so obiskovalci v dvorani na svojih sedežih in ne prehajajo več med vrstami, je dovoljeno masko sneti.
- Med posameznimi filmskimi projekcijami so dvorane ustrezno razkužene in prezračene. Povečan je tudi časovni razmik med dogodki v isti dvorani. Prilagojen urnik filmov je že objavljen na http://www.fdf.si/images/junij/urnik_print.pdf.
- Obvezno je razkuževanje rok pred vstopom v dvorane.
- Obiskovalci v dvorane vstopajo posamično (ter izstopajo od prve vrste nazaj in od začetka vrste proti sredini).
- Garderobe niso na voljo. Oblačila lahko obiskovalci odložijo na sosednji sedež.

 



Dokumentarci se vračajo!

Junij ni takšen kot marec, sploh kar zadeva reproduktivno kino dejavnost v Sloveniji, kar pa nam letos, ob rahljanju korona ukrepov, ni jemalo elana pri snovanju nadomestnega termina. Dokumentarci bodo med prvimi znova osvetlili filmska platna, morda bo to celo prvi filmski festival v pokoronskem času oziroma v obdobju, ko se življenje poskuša vrniti v normalnejše tirnice, zagotovo pa bo to dogodek, ki bo film vrnil v svoje naravno okolje. Ponarodeli, trideset let stari slogan »v kinu nisi nikoli sam« lahko v tem trenutku pregnetemo tudi v »med ogledom filma nisi nikoli sam«. Med karanteno smo se namreč navadili na individualno gledalsko izkušnjo pred televizijskimi ali računalniškimi zasloni, sam pa sem v tem času najbolj pogrešal prav skupinsko gledalsko izkušnjo, ki se najlepše (in pravzaprav edino) manifestira v kino dvorani.

Junijski Festival dokumentarnega filma ne bo običajen filmski festival; to bo »festival distance«, odsotni bodo druženje, strokovna srečanja, izmenjava mnenj po projekcijah, toda nekatere stvari bomo kljub temu skušali ohraniti, npr. nagrade. Žirija bo v virtualnem prostoru razglasila zmagovalca festivala, najboljši film na temo človekovih pravic. Kar bo majhen, a pomemben prispevek k normalizaciji vsakdana. Skrajnosti imamo počasi dovolj, iz letošnjega programa jih simbolno povzemata predvsem filma Državniški pogreb in Čeljust. Prvi prikazuje masovno malikovanje umrlega vladarja, drugi samozadostnost virtualnega sveta in komuniciranja prek aplikacij. Povedano drugače, te vrste državniški pogreb leta 2020 zavoljo nujnega distanciranja niti ne bi bil izvedljiv, neosebnega spletnega komuniciranja pa si ne želimo oziroma ga imamo dovolj.

Simon Popek
vodja filmskega programa Cankarjevega doma

 

 

 

 

 

 

Simon Popek

Programski direktor festival

Delovna etika 

Pred približno desetimi leti smo na Festivalu dokumentarnega filma pripravili tematski sklop Smrt delavca, ki je, uganili ste, obravnaval nevzdržne pogoje delovne sile. Danes ob prekariatu, slabih razmerah in vegetiranju na družbenem robu kljub redni zaposlitvi tema ni nič manj aktualna ne pri nas ne v svetu. Kljub temu delavske teme niso nujno pesimistične, govorimo lahko npr. tudi o »Delovni etiki proti slavi in bogastvu«, kot je rdečo nit svojih kratkih zgodb poimenoval ameriški literarni mag Kurt Vonnegut.

Delovna etika v ekstremnih razmerah, zavezanost poklicu ne glede na finančno izravnavo, to so nekatere (pogojno optimistične) teme, ki jih lahko izluščimo iz letošnjega programa FDF. V program so se prikradle skozi stranska vrata, nihče jih ni načrtoval, in tovrstna naključja so najlepša, saj pričajo o nevsiljivi, nestrankarski selektorski (no, delovni) vnemi. Kaj je večja hvalnica življenju in poklicu kot jedro zdravniškega osebja, ki v vse bolj porušenem Alepu vztraja v improvizirani podzemni bolnišnici (Za Samo)? Ali izraelska odvetnica Lea Cemel, ki že pol stoletja proti vsem pričakovanjem trmasto brani zapostavljene in sistematično onemogočene palestinske stranke (Odvetnica)? Ali filipinske čistilke, ki se pred selitvijo v tuje delovno okolje psihično pripravljajo na negotovost in odtujenost od doma in družine (Delo v tujini)? Ali britanski novinar Robert Frisk, ki je celotno poklicno pot posvetil poročanju z vojnih žarišč (To ni film)? Ali še ena ekipa novinarjev, ki vztrajno razkriva grozljivo korupcijo in srednjeveške razmere v romunskem zdravstvenem istemu (Kolektiv)? Ali makedonska čebelarka, ki je v slabem letu postala svetovna senzacija, nominirana za oskarja, ter ki se v hribovitem ruralnem okolju oklepa tradicionalnih metod in zlatega pravila čebelarstva (Medena dežela)?

Svet seveda ni zgolj lep in optimističen, čeprav si nekateri to domišljajo, npr. sodobni najstniški influencerji (Čeljust), ki bi ob morebitni instantni slavi res lahko čez noč postali kreteni, o čemer govori duhovit kanadski dokumentarec Teorija o kretenih. Tisti, ki so prestopili mejo, zdaj kontemplirajo zločin in kazen, eni v litovskih zaporih (Vzorno vedenje), drugi po vrnitvi na prostost v neapeljskih predmestjih (Hči camorre). Kult osebnosti je komunističnim trinogom prinesel slavo tudi po smrti (Državniški pogreb), drugim je omogočil, da so se distancirali od kontroverznih političnih polemik in sodbo prepustili ulici (Primer Makavejev). Umetniki praviloma nočejo govoriti o sebi in svojem delu, toda Andrej Tarkovski je to počel, strastno in jasno, celo religiozno (Filmska molitev). V kinu sicer ne molimo, kvečjemu hrepenimo. Različnih zgodb je več kot dovolj. Dobrodošli!

 


 

 Foto Katja Goljat

 

Nataša Posel

Direktorica Amnesty International Slovenije

Ljudje si želijo, da svet izve njihovo zgodbo

Veselimo se vnovičnega sodelovanja Amnesty International Slovenije na Festivalu dokumentarnega filma, ko bo naša tričlanska žirija dvanajstič izbrala najboljšega na temo človekovih pravic. Obravnava človekovih pravic v umetnosti pomembno prispeva k širjenju njihovega razumevanja – in s tem tudi sprejemanja, in prav dokumentarni film še najbolj resnično in poglobljeno nastavi ogledalo realnosti. Tudi zato se nam zdi pomembno, da z našim tekmovalnim sklopom temu ustvarjanju pritrdimo in ga dodatno izpostavimo.

Letošnji tekmovalni sklop je pester – od vprašanja kaznovanja in odpuščanja za zločin (Vzorno vedenje), podajanja ženske izkušnje vojne (Za Samo) in boja izraelske odvetnice za pravico tudi palestinskega naroda (Odvetnica), mimo zlomljenega romunskega zdravstvenega sistema (Kolektiv), do upodobitve sodobnega suženjstva (Delo v tujini). Različne podobe realnosti torej, kot so različne usode ljudi, za katere in s katerimi v Amnesty International delamo v prizadevanju za boljši svet.

V središču našega dela so ljudje, s katerimi človekove pravice zaživijo, pogosto pa jih, žal, prav ti tudi kršijo. Podobno kot dokumentarni filmi dajo glas in podobo svojim protagonistom, ki s tem dobijo možnost, da povedo svojo zgodbo in jo približajo drugim, smo tudi organizacije za človekove pravice platforme, ki pridobljena pričevanja ljudi ponesemo v politični in/ali družbeni svet.

Ko ob raziskovanju kršitev govorimo z žrtvami, si te pogosto zelo želijo, da bi čim več ljudi slišalo za njihovo trpljenje in stisko. V tem je ganljivo upanje, da bodo drugi, če bodo le izvedeli za krivice, doumeli, da to ni prav. Ob naši raziskovalni misiji v BiH leta 2018 so s slovenske meje odgnani prosilci za azil v gručah stali okoli nas in nam pripovedovali, zakaj so tam in kaj se jim je zgodilo. In ob nedavni smrti romskega dojenčka v Ribnici, ki je svoje dvomesečno življenje preživel v kolibi, brez vode in elektrike, je bila njegova babica s celotno družino odločna, naj pride ta strahota v medije. Upanje je namreč, da bo žaromet javnosti razgalil, kako med nami ljudje živijo, ker oblasti ne naredijo pravzaprav ničesar, da bi jim zagotovile tako osnovne življenjske pogoje, kot sta voda in elektrika. Ali da bo vedenje vsaj prvi korak k ukrepanju.

To je tudi upanje, ki preveva organizacijo Amnesty International; da bo razkrivanje kršitev mobiliziralo ljudi in s tem prisililo oblasti v njihovo odpravljanje. Nemalokrat deluje! Pot do zmage običajno ni preprosta niti kratka, a v desetletjih dela z ljudmi, ki so jim kršene pravice, smo se naučili, kako neznansko dragoceno je zanje že vedenje, da niso sami. Vedno znova od tistih, za katere delamo, slišimo, kakšno moč črpajo iz pisem podpore, ki jim jih v okviru naših akcij pošiljajo naše članstvo, podporniki, privrženci.

Slednji pišejo, ker so od nas izvedeli za določeno krivico. In takšne informacije so tudi med najmočnejšimi sporočili dokumentarnih filmov s temo človekovih pravic. Morda dogajanje, za katero izvemo iz njih, pretrese naš pogled na svet, naše velikokrat udobne razmere. To ni prijetna izkušnja, a v povezanem svetu, kjer smo ljudje življenjsko odvisni od medsebojne solidarnosti, je vsekakor nujna. Zato smo veseli, da se vnovič družimo tudi ob tekmovalnem sklopu na FDF. Če vas bo pridobljeno zavedanje spodbudilo k ukrepanju, vas vabimo v naše vrste: www.amnesty.si.