Nagovor direktorja 13. festivala dokumentarnega filma

 

Veliki diktatorji, mali bogovi

 

V času, ko na televizijskih ekranih spremljamo dramatične prizore iz severne Afrike, ko ljudstvi Egipta in Libije rušita večdesetletni vladavini Mubaraka in Gadafija, se samo po sebi postavlja vprašanje o vlogi diktatur v 21. stoletju … in seveda o vlogi diktatorjev na filmskem platnu. Zgodovina igranega filma je polna tiranov, prikazanih z arhetipskimi potezami napol norih megalomanov ter okrutnih in zvijačnih trinogov. Nič manj bogata ni zgodovina filmskega dokumentarca, ki je, jasno, še posebej rad portretiral, analiziral, izzival, pa tudi servilno služil samodržcem.

Diktatorji so bili od nekdaj odlični in hvaležni filmski protagonisti oziroma antagonisti dokumentarcev, še več, ljudje so jih imeli radi - predvsem v spektakelskem smislu -, sploh s časovne oddaljenosti, ko so se rane zacelile in ko je spomin morda že zbledel. Postali so filmske zvezde, filmi, ki so jih portretirali, so postali uspešnice, npr. Nicolae Ceausescu, ki je v triurnem filmu Andreja Ujice postal najpopularnejši romunski film leta, veliko uspešnejši od igranih filmov novega romunskega vala. Josip Broz je v Komunističnem filmu Mile Turajlić očaral Beograd in namerava v kratkem »okupirati« tudi druge dele Srbije.

So diktatorji v modi? So sploh kdaj prišli iz mode? Komajda, kar potrjuje program letošnjega, 13. Festivala dokumentarnega filma, ki bo – malo po naključju in malo s konkretno intenco – obravnaval številne diktatorje in oblike diktatur. Trditi, da je festival posvečen diktatorjem in diktaturam ali da smo pripravili retrospektivo Veliki diktatorji, bi bilo pretirano, so se pa elementi takšne ali drugačne represije prikradli v številne filme; poleg že omenjenih Tita in Ceausescuja velja za »zvezdnika« tudi Pinochet v Nostalgiji po svetlobi, po svoje pa tudi Andy Warhol kot umetnik tiran v filmu Beautiful Darling. Številni filmi problematizirajo predvsem sodobne oblike »diktatur«; v teh primerih ne gre toliko za politično kot za razredno ali socialno izkoriščanje, npr. zakonsko zasužnjevanje (Prodali so me za 50 ovac), negiranje pravic homoseksualcev (Izolirani), kapitalistično izkoriščanje naravnih virov in okolja v službi dobička (Pozabljeni prostor). Ima brezosebna multinacionalka, ki se naseli v podeželski skupnosti, jo postopoma izžame in se vede, kot da je nad zakonom, elemente korporativne diktature? Na to odgovarja češki film Vse za dobro tega sveta in Nosovic.

Simon Popek