McEnroe je bil sredi osemdesetih let skoraj popoln teniški igralec, nepremagljiv, karizmatičen, koleričen in seveda konflikten, pravi medijski magnet in športni fenomen. Zato ni čudno, da so ga Francozi na Roland Garrosu analizirali s posebnimi kamerami, ki so spremljale samo njegovo gibanje. Kot da nasprotnik ne obstaja. Kar je bilo povsem v kontekstu z njegovo zmagovalno miselnostjo in megalomanijo, po kateri je bil v središču dogajanja izključno on. Julien Faraut je iz teh arhivskih posnetkov za potrebe filma organiziral in zmontiral intrigantno analizo genialnega atleta in medijskega provokatorja, ki so mu pozornost namenjali tudi francoski kritiški intelektualci. Godardov citat, da "film laže, šport pač ne", je vzet iz naftalina, zato pa so toliko bolj navdihujoče in zgovorne teniške kolumne, ki jih je Serge Daney v tem času pisal za Libération.
"Film laže, šport ne. Na teniškem igrišču John McEnroe teče in trpi. Zmaga ali izgubi. To sta edini možnosti. Ni časa za montažo ali posebne učinke. Seznam njegovih dosežkov je tudi nekaj konkretnega. Dokazljiv je. Nikoli si ne bi domislili oblikovati primerjave z Mozartom, Bachom in Haydnom. Vendar pa že vpogled v lestvice Združenja teniških profesionalcev ATP razkrije, da se je John McEnroe na ta in ta dan uvrstil pred Jimmyja Connorsa ali za Bjorna Borga. To povzema fraza: "Film laže, šport pa ne." Nekakšno protislovje, ki zahteva trenutek premisleka. To je natanko tisto, v kar sem se hotel poglobiti in raziskati. Želel sem tudi zrušiti podobo športnika/igralca, ki stoka in je impulziven - stereotipnega McEnroa, kot ga poznamo iz oglasov." (Julien Faraut)