SL

    24. FDF - v dvoranah in po spletu

    Dobitnik nagrade Amnesty International Slovenije

    Žirija v sestavi Margje de Koning, Siniša Gačić, Kaja Atanasova je sprejela odločitev, da nagrado najboljšemu filmu na temo človekovih pravic podeli filmu Otroci megle.  

    Otroci megle (Nhung dua tre trong suong)
    Režija: Ha Le Diem 
    Vietnam, 2021; 90' DCP 
    O filmu >>
    Obrazložitev žirije: 
    Diem Ha Le nas je s filmom Otroci megle navdušila na vseh ravneh filmske pripovedi. Z neverjetno čustvenim režijskim in snemalnim pristopom nas popelje v življenje mlade protagonistke, ki s pametnim telefonom v roki živi razpeta med sodobnim svetom in ruralno tradicijo dogovorjenih porok. Kompleksna tema je obdelana način, da je niti ni potrebno razumeti, saj posledice odvzema individualne pravice do izbire prihodnosti čutimo skozi filmske podobe. Najlepše pri vsem pa je, da ne čutimo le notranjega sveta protagonistke, karakterizacija vseh likov v filmu, tudi tistih, ki jim je tradicija dodelila vlogo antagonistov, je tako dovršena, da razumemo tudi njihovo bitko s preživeto prakso dogovorjenih porok.

    Pogovor o delavskem lastništvu

    TO, 15. marca 2022, po projekciji filma Tovarne delavcem z začetkom ob 20.30
    V soorganizaciji z Inštitutom za ekonomsko demokracijo
    Po projekciji dokumentarnega filma Tovarne delavcem bo pogovor s Srdjanom Kovačevićem, režiserjem filma, in Dragom Vargo, nekdanjim sindikalnim predstavnikom, danes pa direktorjem delavskega podjetja Itas. Gledalec je z dokumentarnim filmom umeščen v turbulentne čase poslovnih težav, menedžerskih prevar in delavske želje po dostojnem plačilu. V pogovoru se bomo dotaknili vloge delavskega lastništva v kapitalizmu, razkrili motive antagonistov Itasove zgodbe in se spraševali o prihodnosti alternativnih modelov lastništva v gospodarstvu. Pogovor bo vodil Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo, organizacije, ki po vzoru najboljše tuje prakse v Slovenijo vnaša svež veter na tem področju.

    Vabilo Metke Naglič (AIS)

    Loading...

     Pogovori s filmskimi ustvarjalci 

    Gostje in filmski ustvarjalci, ki se nam bodo pridružili na Festivalu dokumentarnega filma

    Izredna projekcija dokumentarca ukrajinske avtorice

    ČE, 17. marca, ob 17.15
    Ta dež ne bo ponehal (This Rain Will Never Stop)
    Ukrajina, Latvija, Nemčija, 2020, 102' 
    Režija: Alina Gorlova

    Izredna projekcija dokumentarca ukrajinske avtorice; zbrana sredstva od prodaje vstopnic namenjamo ukrajinskim filmskim ustvarjalcem, ki so ostali v domovini in dokumentirajo vojno. 

    Andrija Sulejman je nenavadna kombinacija slovanskega in arabskega imena; pripada dvajsetletnemu mladeniču, Kurdu, ki je z enega vojnega območja v ranem otroštvu prebegnil v vzhodno Ukrajino, da bi se znova znašel sredi negotovih političnih razmer. Ukrajinska režiserka Gorlova spremlja Andrijevo zgodbo, ko hoče znova srečati v Siriji živeče starše. To ni le intimna zgodba razseljene družine, temveč podoba sodobnega sveta, ki ga določajo vojaške parade, begunski centri in humanitarne misije.

    Pet filmov, ki jih ne smete zamuditi

    Loading...

    Odprtje 24. Festivala dokumentarnega filma

    V sredo, 9. marca 2022, ob 19.30 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma 

    Teden, posvečen »temno-svetlim« podobam našega planeta, bomo po krajšem uvodu začeli s filmom Odpuščanje slovenske režiserke Marije Zidar ter se po ogledu srečali z njegovimi ustvarjalci.

    Film Roadrunner: Film o Anthonyju Bourdainu je ODPOVEDAN.

    Urejen je nadomestni film Z@jebi to službo (F@ck This Job). Termini projekcij ostajajo enaki.

    Obiskovalce, ki se nadomestnih projekcij ne želijo udeležiti, prosimo, naj to sporočilo pošljejo na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. najpozneje do 10. 3. 2022. Vstopnice bodo nato lahko zamenjali za katerokoli drugo festivalsko projekcijo oziroma jim vrnemo denar pri blagajni Cankarjevega doma do vključno 16. 3. 2022. 

    Zaradi nastalih sprememb vas prosimo za razumevanje.

    Novinarska konferenca 

    1. marca 2022 ob 11. uri


    Loading...

    Festivalski sklopi

    Tekmovalni
    na temo človekovih pravic odstira akutne probleme sodobnega sveta, od pravic zapostavljenih žensk, manjšin, delavskih migrantov ali političnih azilantov, do ekoloških tematik ali verskega fundamentalizma. Ta sklop služi tudi kot opomnik vsem sodobnim množičnim medijem, ki številne pomembne in pomenljive zgodbe zaradi navidezne neatraktivnosti vse prepogosto potiskajo vstran.

    Nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic podeljuje Amnesty International Slovenije.

    Aktualni, družbenokritični 
    Dokumentarci, ki se v marsičem navezujejo (in dopolnjujejo) tekmovalni sklop, vendar najpogosteje – tudi zaradi izdatnejšega produkcijskega vložka – prinašajo večje, medijsko bolj izpostavljene zgodbe.

    Miti, ikone, mediji
    Sklop prek filmov o inovativnih posameznikih, družbenih fenomenih, medijskih tematika ali nikoli raziskanih zgodbah osvetljuje popularnejše vidike sodobnega življenja in polpretekle zgodovine.

    Intimni in globalni portreti
    Prinašajo, kot sugerira naslov, majhne, skrbno stkane zgodbe, ki se lahko nanašajo bodisi na posameznika bodisi na določen prostor ali čas.

    Posvečeno: Jonas Mekas

    Simon Popek 
    vodja filmskega programa Cankarjevega doma

    Dokumentarci 2022: Temno-svetle slike


    Napredujemo. Po prestavljenih dokumentarcih, ki smo jih leta 2020 ob epidemioloških ukrepih namesto marca v kinu spremljali junija, ter izključno spletni izdaji leta 2021 letos dodajamo še hibridno različico festivala. Malo tu, malo tam.

    Vsi filmi seveda ne bodo na voljo v virtualnem okolju in tako je tudi prav. Naj ustvarjalci odločajo, npr. Jonas Mekas (1922–2019) oziroma dediči njegove impozantne zapuščine. Ne samo da ne dopuščajo spletnih predstavitev, Mekasovi filmi – del retrospektive ob stoletnici njegovega rojstva – so dostopni samo na filmskem traku, in ne le to, dostopni niso na 35mm kopijah, temveč na izvirnem 16mm traku. Kot jih je litovski priseljenec v ZDA od konca štiridesetih let 20. stoletja posnel z Bolex kamero. Vztrajanje pri izvirnem nosilcu ni snobovska poteza, temveč kulturna izjava, statement. Če želite gledati moje filme, se morate odpraviti v kino. 

    Svet v drugih novicah še vedno brezhibno deluje; Izraelci ne nadlegujejo več Palestincev, države v zahodnih demokracijah ne zganjajo represije nad lastnimi državljani, najstnic v tretjem svetu ne silijo v dogovorjeno poroko, grožnja jedrske kataklizme je relikt hladne vojne in zakrknjeni tradicionalisti so zavrgli starodavne običaje in se pridružili 21. stoletju. Omenil sem samo peterico izbrancev v tekmovalnem programu, kjer podeljujemo nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic. 

    Kar še ne pomeni, da drugi filmi – letos tudi trije slovenski – obdelujejo samo veselo tematiko, je pa dobro predstaviti tudi lepe poglede na svet, čeprav se znajo skozi stranska vrata tudi tja prikrasti elementi otožnosti in melanholije. Futura ima zgovoren naslov, mladi z zanosom govorijo o prihodnosti, a se zavedajo pasti in razočaranj v sodobnem svetu; Dan potem … na zastarelem rečnem parniku veseljaško profilira bangladeško družbo, pa tudi politično polarizacijo; Sava z navdihom govori o naši mogočni reki, ki teče skozi nekdanjo skupno državo, a obenem razkriva lokalne fobije; Tovarne delavcem predstavlja prvi in edini primer uspešnega delavskega prevzema tovarne v postsocialistični Evropi, a tudi nezmožnost konkurenčnosti v brezosebnem kapitalizmu. In tako naprej. 

    Če bi morali izbrati najbolj pozitiven lik letošnjega festivala, potem bi verjetno zmagal junak filma Gospod Bachmann in njegov razred, strasten, zavzet, sproščen, z glasbenimi vložki navdahnjen učitelj iz nemškega mesteca, ki poučuje mlade priseljence iz tretjega sveta, ki bodo z malo sreče ostali v prvem. Begunske zgodbe v najboljših filmih nevsiljivo pronicajo in bogatijo filmsko tkivo. Ena velikih begunskih zgodb pripada Jonasu Mekasu, ki je z bratom Adolfasom med vojno zbežal iz okupirane Litve, prisilno delal v delovnih taboriščih in se leta 1949 po skoraj osmih letih pretolkel do novega sveta, kjer je v več kot pol stoletja postal ikona boja za neodvisno kulturo in ustvarjanje ter prvi branik »drugačnega« filma. Od begunske krize naprej smo na festivalu predvajali nešteto filmov na temo izseljenske problematike, ampak če obstaja delo, ki prepričljivo in s poetično silovitostjo spregovori o spominih, otroštvu, koreninah, družini, pa o vlogi domotožnega izgnanca v tuji deželi, kjer se dolgo čuti kot izkoreninjen, iztrgan, izpuljen človek, človek, ki si je želel ostati doma, med ljudmi, ki jih pozna in govorijo njegov jezik, potem je to Mekasova mojstrovina Spomini s potovanja v Litvo.
     Vabljeni!