Oktobra 1922 so se Mussolinijevi črnosrajčniki iz Neaplja odpravili proti Rimu. »Če nam ne dajo oblasti, si jo bomo vzeli,« so kričali pod vodstvom bodočega Duceja … le da njega v tej množici ni bilo, stvari je opazoval z varne razdalje v Milanu, za vsak primer, če bi pohodu spodletelo. Dokumentarni filmski esej Marka Cousinsa s pomočjo bogatega arhivskega gradiva dekonstruira in demitizira Mussolinija in fašistično gibanje, ki je v 20. stoletju dobilo številne posnemovalce. Še posebej zanimiva je analiza filma Mi! (A Noi!) Umberta Paradisija, s katerim so fašisti, skrajno manipulativno, pomagali vzpostaviti mitologijo pohoda na Rim in prevzema oblasti, ki se je nazadnje zgodila brez državnega udara ali revolucije. Pohod na Rim plastično prikaže Mussolinijevo ravnanje z množicami in grandiozne imperialne ideje, ki so se končale z republiko Saló in njegovim javnim linčanjem. S smrtjo Duceja se fašizem seveda ni končal, nadaljeval se je v 20. stoletje in tudi v 21. ne bo usahnil.
»Politika skrajne desnice se pojavlja marsikje. Na Severnem Irskem sem odraščal v sedemdesetih letih, naših anni di piombo oz. svinčenih letih, nemirnem političnem in verskem obdobju. To je bil čas mlačne vojne, nasilja, imenovanega 'Težave' (Troubles), vendar tudi čas podtalnega sodelovanja britanske vlade s skrajnodesničarskimi paravojaškimi enotami s ciljem zatrtja gibanja za državljanske pravice. Nevarna desnica je bila torej del mojega življenja. Tema me je zanimala večji del poklicne poti in stoletnica pohoda na Rim se mi je zdela dobra priložnost za vrnitev k njej.« (Mark Cousins)