V vzhodnem, še pred vojno nemirnem območju Ukrajine, je prehodni dom za zapostavljene mladoletnike, otroke, ki so jih vzeli za vzgojo nesposobnim ali nasilnim staršem. V tem domu, kjer lahko ostanejo največ devet mesecev, čakajo na odločitev sodišča, komu bodo predani v skrbništvo. Režiser prikazuje vsakdan čakajočih otrok, ki lahko komunicirajo s starši, če se ti odzovejo na njihove klice. Številni se zavedajo, da ne bodo več odraščali v družinskem okolju, nekateri upajo, da jih bodo posvojili sorodniki. Socialne delavke skušajo storiti vse, da bi tem otrokom vsaj začasno pričarale iluzijo varnega in toplega zavetja.
»Nadvse zanimivo zame je pravzaprav postalo, ko sem bil na obisku v vrzeli med vnaprej določenim vsakdanjim urnikom, ki se ga morajo otroci držati, ker je to običajno čas, ko lahko živijo po svoje, sklepajo prijateljstva ali se prepirajo, ko vzbrstijo zaljubljenosti, ko se igrajo ali plešejo in muzicirajo, pripovedujejo zgodbe o duhovih. Je eno od posebnih obdobij dneva, ko imajo zares čas zase.« (Simon Lereng Wilmont)