Poglobljen in metaforičen portret pokolonialne, »utopične« Kube, kjer še vedno odzvanja eksplozija na ameriški križarki USS Maine leta 1898. Ta »veliki pok« je končal obdobje španske prevlade in napovedal ameriški imperializem. Takrat je nastal film kot močno propagandno orodje, ki je tudi na tem območju zaznamoval stoletje intervencionizma in ustvarjanja mitov. Sauper ta fenomen raziskuje skozi zorni kot Kubancev in še posebno otrok, ki jih imenuje »mladi preroki«.
»Moj cilj je bil raziskovati tematiko imperialistične pripovedi. Kako se imperiji širijo, predvsem pa kako si lasten imperializem razlagajo sami? Še posebej me je zanimalo vprašanje, kako se je ameriški imperij pravzaprav porodil. Odkril sem, da proces ni prvenstveno utemeljen v vojaški moči, temveč mehki sili. Prvi uspešen korak je bila špansko-ameriška vojna, med katero so ZDA s Karibov in Tihega oceana pregnale zadnje evropske kolonialne sile. Nenadoma pa se je pojavila nova tehnologija, ki je delovala na ravni množične hipnoze: film. Zanimivo je bilo odkriti, da je moj lastni medij eden od poglavitnih dejavnikov, ki so zahodnemu imperiju omogočili razvoj, in da ta mehka sila že več kot sto let prispeva k njegovemu ohranjanju. Kuba me je tako pritegnila kot prostor prepleta številnih niti: Havana kot epicenter trgovine s sužnji, prvi kolonialni gospodar v Ameriki in prvo svetovljansko mesto na planetu, v katerem so drug ob drugem sobivali ameriški staroselci, Evropejci in Afričani.« (Hubert Sauper)
ČE, 16. marca, po projekciji filma Epicenter:
Dnevnik iz Kisanganija (Kisangani Diary)
Režija: Hubert Sauper
Avstrija, Francija, 1998; 43' DCP
Prodaja: Geyrhalter Films
V zadnjih dneh Zaira, preden so uporniki leta 1997 izgnali diktatorja Mobutuja in ustanovili Demokratično republiko Kongo, se je poleg državljanske vojne zgodila huda humanitarna katastrofa, o kateri so mednarodni mediji povečini molčali. Hubert Sauper se je s kamero znašel v bližini mesta Kisangani, kjer so se po genocidu v Ruandi leta 1994 znašli številni »pozabljeni« begunci. Čeprav so bili ogroženi od lakote, bolezni in oborožene policije, je mednarodna skupnost molčala, humanitarci Združenih narodov in zdravnikov brez meja pa so lahko samo nemočno opazovali dogajanje brez upanja na izboljšanje. Film zelo plastično prikaže posledice državljanske vojne, kaos v begunskih taboriščih ter neskončno trpljenje beguncev brez hrane, vode in zdravil. »Ko boste videli ta film, bo večina teh ljudi mrtvih« je zapisano na začetku filma.
»Ko je začel pisati roman Srce teme – zgodbo o prodiranju v osrčje gozda in odkrivanju tega temačnega pogleda na svet – je bil Joseph Conrad v Kisanganiju. Ne o Conradu ne knjigi nisem vedel ničesar. Ko sem film posnel, so ljudje dejali, da 'natanko spominja na Srce teme'. Te stične točke se nisem zavedal. Morda pa je neka vzporednica obstajala na podzavestni ravni, kot še enega tam navzočega Evropejca, ki v srce džungle prodira z vlakom, v tem ozračju strahu in negotovosti. Toda »srce teme«, oznaka Evropejcev in Američanov za Kongo, je v resnici naše srce teme, je srce Zahoda in ni se sposobno spoprijeti z lastnimi zločini.« (Hubert Sauper)