Odsotnost množičnih posilstev je skrbno skonstruiran in neprestano negovan proces tako v zgodovinskih knjigah kot kolektivni zavesti. Dejanja posilstev in spolnega suženjstva so normalizirana in dojemana kot naravni element vsake vojne in "neizogibna" posledica vsakega vojaškega konflikta. Dokumentarec Kumjane Novakove nasprotuje temu mitu ter na mizo položi dejstva, izjave žrtev in detajle iz uradnih sodnih zapiskov na haaškem sodišču za vojne zločine, kjer so bila množična posilstva in spolno suženjstvo prvič v zgodovini prepoznana kot vojni zločin in zločin proti človečnosti. Režiserka se osredotoči na žrtve posilstev in preprodajo žensk v okolici Foče na meji s Srbijo, kjer so od leta 1992 srbski agresorji najstniška dekleta in mlade ženske v improviziranih taboriščih posiljevali in nato v Črno goro preprodajali "za petsto nemških mark in kamion čistil".
"Vse, kar počnem, je pravzaprav zelo tesno povezano, tvori kompleksen učni proces, ki je eden najbolj dragocenih vidikov dela. Svoje strategije utemeljim v raziskavah tako pri kuriranju in poučevanju kot pri filmskem ustvarjanju: izhajam iz odprtega vprašanja, ki ga navadno delim skozi različne subjektivitete in ga zamislim kot razlog, da se drug drugemu približamo. Na splošno mislim, da je v tem iztirjenem svetu nemogoče najti smisel brez prepričanja v obstoj poti za oblikovanje novih kolektivnosti in boljših - bolj odprtih, občutljivejših - sredstev osmišljanja." (Kumjana Novakova)