Poljski režiser je perfektno združil elementa humanitarnega dejanja in filmske izjave; ob ruski agresiji na Ukrajino leta 2022 se ni odločil posneti običajnega dokumentarca o kriznem žarišču, temveč se je ob tem, dobesedno, odločil reševati življenja. V svojem kombiju je z vojnega območja začel prevažati ukrajinske begunce proti poljski meji, kamero pa usmeril proti zadnjim sedežem, kjer se v filmu izmenjujejo begunci, večinoma člani družin v iskanju varnega zatočišča. Varno zatočišče, vsaj začasno, postane tudi Hamelov kombi, kar lahko preberemo z obrazov potnikov, še posebej otrok, in čeprav taisti obrazi obenem razkrivajo bolečino ob prisilni selitvi od doma.
"V vzvratnem pogledu k zgodbi pristopa brez kakršnega koli komentarja ali plasti analize, filmski protagonisti pa so prebežniki, ki so se za dejanje odločili prav v danem trenutku. Intimnost kombija omogoča prostor za odkrite pogovore med voznikom in potniki o življenju, sanjah, strahovih, načrtih in pričakovanjih. Notranjščina vozila postane spovednica za izjemno čustvene zgodbe o vojnih izkušnjah, pogosto izpovedanih prvikrat." (Maciek Hamela)