Obsedenci z delom oziroma "performativni deloholiki" so značilnost sodobnega sveta, od Južne Koreje, kjer ljudem prisilno odklapljajo računalnike, da bi se opravili domov, in Kuvajta, kjer je pravica do službe zapisana v ustavi, do zahodne Evrope in ZDA, kjer se zaposleni ljudje vsako leto odrečejo petsto milijonov ur plačanega dopusta. Zakaj ljudje toliko delajo in si ne privoščijo sprostitve? Dokumentarec o zaposlitvi oziroma delu kot identiteti, o delovni etiki, ki izhaja iz severnjaškega protestantizma 17. stoletja, na neki točki pogleda tudi na "drugo stran", v polje "brezdelnežev" oziroma ljudi, ki si odmerijo čas za sprostitev. Kaj se bo zgodilo, če nam bodo roboti in umetna inteligenca vzeli delo, ali če bo nekega dne uveljavljen univerzalni temeljni dohodek, kaj bodo ljudje počeli z vsem prostim časom?
"Pomembno izhodišče za ta projekt je razlikovanje nemškega filozofa Herberta Marcusa med enodimenzionalnim razmišljanjem - držati se le tistega, 'kar je' - in dvodimenzionalnim razmišljanjem - zaobjeti tudi tisto, 'kar bi lahko bilo'. Marcuse je umetnost videl kot ključ do oživljanja druge dimenzije v obdobju, ko je racionalizacija utrla pot prevladi enodimenzionalnega mišljenja. Ali do eskapizma kot zdravila za odtujenost, ki so jo prinesli sodobno življenje, potrošništvo in duhamorno delo. Kajti po Marcusu ima umetnost dolžnost izzvati premislek o boljšem svetu. Ne zgolj dajati kritike (kot to pogosto počnejo dokumentarci) ali razvedrila." (Erik Gandini)
PET, 15. marca
Pogovor s Katarino Veselko po filmu
Po končanih projekcijah je vstop na pogovore po filmih prost.