Univerza za menedžment v švicarskem St. Gallnu velja za elitno šolo, kjer se kalijo mladi vrhunski strokovnjaki v poslovnem svetu. Piet Baumgartner je od leta 2015 do 2021 spremljal pet mladeničev in mladenk iz različnih kulturnih okolij, od vpisa na univerzo do prvih samostojnih korakov, ki jih morajo po diplomi storiti za uveljavljanje svojih idej. Teorija in praksa sta seveda dve stvari, tranzicija iz idealističnega univerzitetnega sveta v realnost sodobnega kapitalizma je lahko brutalna in peterica se z njimi različno spopada. Eni ustanovijo tehnološka zagonska podjetja in delajo iz svoje kuhinje, drugi se zaposlijo v velikih mednarodnih korporacijah, kjer jih (ob drugačnem etničnem ozadju) lahko obravnavajo kot tujce. Vsi pa izgorevajo v neskončno dolgih delovnikih ter za uspeh žrtvujejo intimna razmerja in družinsko življenje. Kljub temu se sprašujejo, ali lahko kapitalizem in družbena odgovornost soobstajata.
"Kot gospodarski novinar sem intervjuval izvršne direktorje večjih nacionalnih in mednarodnih korporacij. Osupel sem bil, kako abstraktno, celo odmaknjeno, so pogosto govorili o svojih zaposlenih in kako zelo so poudarjali uspešnost in dobre rezultate. Nenehna rast, povečana produktivnost, maksimiranje dobička so domnevno sestavljali neomajni triumvirat - v kljubovanju gospodarskim krizam, popolnim stečajem in pomanjkanju virov. Vprašal sem se, kdo dejansko za vse to prevzema odgovornost? Direktorji ne. Kdo potem?" (Piet Baumgartner)