Kar je treba storiti je naslov filma ob odprtju letošnjega Festivala dokumentarnega filma, toda če pogledate program 28. izdaje, bi lahko bil tudi pildek za nakupe, prilepljen na hladilnik, oziroma spisek nujnih, »to-do« stvari za korigiranje in izboljšanje sodobnega sveta. Kaj je treba storiti, da svet, ki se je snel s tečajev, vsaj za silo vrnemo v ustaljeni red? Gremo po vrsti. 
Najti je treba Mirovnike, ljudi, ki se iskreno in brez preračunljivosti zavzemajo za dialog, zmanjšanje (politične in  ideološke) napetosti, kot je bil ob hrvaškem osamosvajanju Josip Reihl-Kir, načelnik osiješke policije, eden redkih posameznikov, ki je v pregretem nacionalističnem ozračju predstavljal glas razuma. 
Dobiti je treba ljudi, ki znajo pereče vprašanje evtanazije oziroma dostojnega končanja Plesa življenja artikulirati ter uzakoniti brez populizma in strašenja. 
Iskati je treba politike, političarke in odločevalce, ki so v kontekstu represivnih režimov in V boju s tradicijo sposobni nagovoriti tako reakcionarje kot reformiste. 
Pridobiti je treba več ljudi, ki bi razkrivali spolno nasilje ne le znotraj cerkvenih krogov, temveč v vseh zakrknjenih in vase zaprtih sistemih, ker, verjemite, ne gre zgolj za Nune proti Vatikanu, temveč za veliko širši krog sistemsko zlorabljenih ljudi vseh spolov in prepričanj. 
Najti je treba medijsko izpostavljene ljudi, vplivneže, osebe s finančno močjo, ki z instagramiranjem ne promovirajo sebe, temveč tiho, a odločno in brez računa podpirajo okoljevarstvene pobude ter s podporo Ellis Parku skrbijo za ogrožene vrste.
Poiskati je treba še več ljudi, ki bi, onstran Knjižničarjev, stalno in glasno opozarjali na vse radikalnejšo cenzuro in širjenje nestrpnosti ter skrbeli za širjenje znanja in upravljanje informacij. 
Odkriti je treba prave voditelje, državnike, poslovneže, ljudi z vizijo, novega Bluma, ki poslovnih presežkov in nakopičenega bogastva ne bi vlagali samo v svoje puhle in domišljave projekte, temveč vsaj delček vrnili v delovno silo in proces, ki sta jim pomagala nakopičiti bogastvo. 
Prišel sem šele do polovice letošnjega programa, pa je voziček že poln. Treba bo po novih nakupih, medtem pa Festival dokumentarnega filma vendarle ponuja vsebine, ki človeku vračajo upanje: Elvisa v živo v lasvegaškem obdobju; devetdesetletno »tavžent mojstrico«, polno nasvetov za življenje brez digitalnih imperativov (Agatin almanah); tragikomično podobo urbanega in etnično raznovrstnega megapolisa (Pod oblaki Neaplja); posvetilo naši generaciji filmofilov, ki smo v osemdesetih letih odraščali z videokasetami (Videonebesa); radoživ in z absurdnimi trenutki prežet portret bukoličnega vsakdana na češkem podeželju (Da se ti zmeša v divjini). In tako naprej.
Vseeno pa se mi zdi, da je osrednji dogodek letošnjega festivala retrospektiva z naslovom Dokumentarci na pohodu: burna trideseta in ameriški New Deal. Če se samo na hitro ozremo čez lužo ter ocenimo dogodke v Minnesoti in drugih regijah pod nadzorom režima 45. in 47. predsednika ZDA pa na vso kolateralno škodo, ki jo povzroča po svetu, postane jasno, da so dokumentarci, ki so jih v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja na temo gospodarske depresije, vznika fašizma, rasizma, odrekanja izobraževanja in medijskega manipuliranja realnosti snemali ameriški režiserji in mednarodni somišljeniki, pravzaprav neverjetno aktualni. Mešanica izzivov se danes vse bolj ponavlja; soočamo se z naraščajočim populizmom in družbenim razkolom, gospodarskim in družbenim vplivom novih tehnologij, politično pravovernostjo in grožnjami nacionalnim državam, bližajočo se ekološko kataklizmo in še čim. 
Trideseta leta 20. stoletja in dvajseta leta 21. stoletja korakajo vštric in mediji skušajo to dokumentirati. Samo forma in sredstva obveščanja so se spremenili. Nekoč so bili aktivisti in uporniki oboroženi s 16mm kamerami, proces produkcije in distribucije podob pa je bil veliko daljši – tudi več let; danes instantno ustvarjene in distribuirane podobe s spleta in družbenih medijev ljudi dosežejo v sekundah. 
Zgodovinska perspektiva je pomembna. V času velike depresije se je krhka koalicija ameriških filmskih ustvarjalcev borila za rojstvo novega žanra socialnega dokumentarca. Ustvarjali so novi film realnosti, vanj so vpletali čustva, umetnost prepojili s propagando, resničnost z dramo. Medtem ko se je Roosevelt s politiko New Deala zavezal k »socialni pravičnosti skozi socialno delovanje«, so podobno počeli filmarji. Do konca desetletja je dokumentarni film postal široko uporabljen izraz, ki je nakazoval svež razvoj v zgodovini filma. Retrospektiva obravnava Ameriko tistega časa, njene poskuse, da bi se spopadla z nacionalnimi in mednarodnimi krizami, s strahovi fašizma, populizma in vojne. 
Avtorji so tedaj upali, da bi z združitvijo umetniških in družbeno angažiranih predlogov filmski medij lahko uporabili kot napredno sredstvo sprememb; zahtevali so, da se družba vpraša o potencialu in mejah družbenopolitične zmogljivosti medija ter o težko določljivih razlikah med dokumentarcem kot umetniško obliko in obliko propagande. 
Veliko več bo o tem fenomenu na predavanju v Slovenski kinoteki predstavil Andrej Šprah, avtor knjige Dokumentarni film in oblast in glavna avtoriteta za filmski dokumentarec pri nas. Vabljeni!

Simon Popek
vodja filmskega programa Cankarjevega doma