SL

    Amnesty International Slovenija

    O nagradi

    Nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic podeljuje Amnesty International Slovenije.


    Tekmovalni sklop na temo človekovih pravic odstira akutne probleme sodobnega sveta, od pravic zapostavljenih žensk, manjšin, delavskih migrantov ali političnih azilantov, do ekoloških tematik ali verskega fundamentalizma. Ta sklop služi tudi kot opomnik vsem sodobnim množičnim medijem, ki številne pomembne in pomenljive zgodbe zaradi navidezne neatraktivnosti vse prepogosto potiskajo vstran.


    Taja Premk
    vodja programa komunikacij in organizacije dogodkov AIS

    Priložnost za drugačne in nove razmisleke o človekovih pravicah


    V slovenski Amnesty smo počaščeni, da smo del festivala, ki nam že 24. leto predstavlja vrhunski izbor dokumentarnih filmov z vsega sveta – med njimi številne s temo človekovih pravic, ki slikajo zgodbe, ki jih besede težko povedo. Če festival pogledam iz zornega kota vsakdanjega dela Amnesty International, tekmovalni sklop obravnava tematike, ki resnično odzvanjajo v naših raziskavah, kampanjah, aktivizmu in učenju človekovih pravic.

    Režiser Avi Mograbi nas v dokumentarcu Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo skozi oči nekdanjih izraelskih vojakov popelje v svet dolgoletnega zatiranja in kršitev človekovih pravic na območju Zahodnega brega in Gaze. Verjamem, da bo ta dokumentarna zgodba dobra dopolnitev nedavnega odmevnega poročila, ko smo v Amnesty po izčrpni raziskavi ravnanje Izraela označili za apartheid. Vabimo vas k podpisu peticije na https://www.amnesty.si/izrael-apartheid-peticija.

    Dokumentarec Država, ki se lepo vede Davida Dufresna ob gibanju francoskih rumenih jopičev razišče družbeni vidik protestov. To je prav aktualna tema tudi v Sloveniji. Med drugim v okviru Pravne mreže za varstvo demokracije, ki smo jo soustanovili pred dobrim letom, izvajamo meritve stanja protestov ter z drugim delovanjem branimo pravico do protesta in krepimo njeno razumevanje. Na naši Akademiji Amnesty lahko, na primer, opravite tudi spletni tečaj o tej pravici. 

    Tekmovalna filma – Otroci megle vietnamske režiserke Ha Le Diem in Odpuščanje slovenske režiserke Marije Zidar – odpirata vedno aktualno temo človekovih pravic žensk in deklet, in sicer v povezavi s tradicijo in običaji. Čeprav gre za obravnavo razmer v drugih državah, pa so vendar ta vprašanja nekako brezčasna in aktualna po vsem svetu. Žal se na telesih, podobah in/ali pričakovanjih do žensk povsod še vedno lomijo kopja, tudi pri nas.

    Podobno brezčasna je tudi tema marginalizacije ali odrinjenosti na rob, ki se odpira s petim tekmovalnim filmom, Nuklearna družina Travisa Wilkersona. V njegovem primeru z obravnavo človekovih pravic staroselskega prebivalstva, ki so nemalokrat kršene, spregledane, poteptane. 

    Čeprav so te teme organizacijam za človekove pravice, njihovim zagovornikom in podpornikom znane, pa vendar ostajajo za marsikoga abstraktne ali oddaljene, del informativnega programa, ki ga raje ne bi slišali. Zato smo hvaležni filmskim ustvarjalkam, ustvarjalcem, da tem neslišanim ter pogosto tudi pozabljenim zgodbam dajo glas in prostor v  družbi, v naših mislih in srcu. 

    Podobe na platnu so orodje, ki nam približa usode ljudi, od nas oddaljenih na tisoče kilometrov, ali pa so nekje blizu nas, vendar skriti našim očem. Popeljejo nas v neznano in nam predstavijo drugačnost. V nas pustijo občutke – jezo, ljubezen, strah, sram, žalost, srečo in nemoč. Spodbujajo nas k premisleku o tem, kaj v resnici pomenijo naše pravice. 

    Ustvarjanje dokumentarnih filmov s področja človekovih pravic je že s samo izbiro tematike tudi aktivizem. Ustvarjalke in ustvarjalci odkrivajo nov svet (ali sedanji v novi luči) in se nas dotaknejo ne glede na to, ali je to njihov osnovni namen. V imenu Amnesty upam, da bodo tudi letos ti dokumentarni filmi za čim več med vami predstavljali takšen »dotik« kot opomnik, kako pomembno se je za človekove pravice boriti. Zato kot vsako leto velja: vabljeni k akciji www.amnesty.si/pisem-za-pravice.