Dokumentaristi očitno vse rajši uporabljajo naslove, ki ironično ali celo sarkastično poudarjajo vsebine, s katerimi se ukvarjajo. Veseli delavec. Nedolžnost. Nažrli se bomo do smrti. Hiša iz trsk. Smeti naše vsakdanje. Prihajamo v miru. Obravnavane tematike posamezni naslovi razkrivajo bolj, drugi manj, zagotovo pa se tudi na 25. Dokumentarcih obeta nova kolekcija filmov, ki zgovorno pričajo o tegobah 21. stoletja in polpretekle zgodovine. Nekatere režiserje poznamo in smo jih že zdavnaj posvojili – Nikolausa Geyrhalterja, Wernerja Herzoga, Huberta Sauperja –, drugi z nič manjšim zanosom orjejo ledino sodobne dokumentaristike. Eni raziskujejo notranjost človeškega telesa, drugi iz vulkanologije delajo vizualni spektakel, tretji se sprašujejo, kam gredo vse nakopičene smeti tega sveta. Avtorice zanimata toksična moškost in naravnost uživaška volja po zganjanju represije nad ženskami (npr. v Iranu), avtorje toksična moškost polpretekle zgodovine, npr. Dučejev mačizem in pohod na Rim pred stotimi leti. Nekateri protagonisti so malo moški in malo ženske, odvisno od počutja, drugi brizgajo nacionalistični testosteron. Nekoč so mladino povezovali uporniški napevi (npr. Bella ciao), danes jih vse bolj odtujujejo družbena omrežja (npr. Instagram). Gremo kot družba k vragu? Smo na dobri poti, kot trdijo številni dokumentarci z okoljevarstveno tematiko, ki jih letos res ne primanjkuje. Eni trdijo, da so krive krave in izdihani metan, drugi s prsti kažejo na onesnažen zrak, zaradi katerega v Indiji z neba kot za stavo padajo ujede. O ogljičnem odtisu bo znal veliko povedati Matevž Lenarčič, ki na svojih poteh okoli sveta z ultralahkim letalom zbira delce črnega ogljika, drugega največjega povzročitelja globalnega segrevanja. Upanje na komuniciranje vendarle še obstaja, kot trdi optimistični Patrick in kit glavač, film o odnosih, ki jih človek – če že ne s sočlovekom – skuša vzpostaviti z največjimi sesalci na planetu. Želite še en film o upanju? Dobite ga v dokumentarcu o zapostavljenih otrocih, ki živijo v trenutno najbolj brezupnem okolju na svetu – v vzhodni Ukrajini. 

Nekateri dokumentaristi so o komuniciranju, sosedskih odnosih, okoljskih problemih ali lažnem patriotizmu govorili že pred pol stoletja, tudi zato veljajo za velikane, npr. nedavno preminuli Mako Sajko, ki se mu je Festival dokumentarnega filma prvič poklonil že leta 2007. Njegov prehitro sklenjeni opus je »lepa« ilustracija tega, kam vodi pretirana kritičnost do domačega okolja, podobno kot so dela Huberta Sauperja nazoren prikaz tega, kam lahko pripelje pretirana kritičnost do evropskega kolonializma in nikoli usahlih apetitov do naravnih bogastev Črne celine. Če kje, potem v Sajkovem in Sauperjevem opusu prepoznamo vrednost kritičnega dokumentarca v razmerju do nemalokrat prenapihnjenih in histerično obravnavanih medijskih zgodb. Zato sta letos z nami.